Prva pizzerija

Svojo prvo pizzo sem jedla v Trstu že kdo ve kdaj in potem sem jih jedla še veliko. Tako rekoč vseslovenski nakupovalni obred je bil namreč najprej Bollafio, potem Ponteroš, nazadnje Upim ali Standa in za smetano na torto končno še pizza.

Tako enkrat leta 1973, ko so sporočili, da je v podhodu Makseljna odprla vrata prva slovenska, kaj slovenska, dokumentirano prva jugoslovanska pizzerija, nisem padla okoli od sreče. Podvig domovine je bil res spoštovanja vreden. Toda prepričana sem bila, da slovenska pizza že po naravi stvari italijanski ne more seči niti do kolen. A vseeno je bilo seveda treba čim prej na prvo socialističo samoupravno pico. Gneča v malem prostorčku je bila obupna. Jesti si moral požiraje, ker so ti najmanj trije čekajoči za teboj dihali za ovratnik.

Toda presenečenje ob prvih grižljajih je bilo neizmerno. Pizza v Parmi je bila definitivno boljša od italijanskih pizz. Moj pogled na razmerje svet — domovina se je prvič usodno zamajal. Potem je postalo romanje na pizzo v Parmo del preživljanja najlepših let mojega življenja. In ker sem bila še rosna, idealistična urednica, željna hvale dosežkov domovine, se je reportaža o prvi jugoslovanski pizzeriji s pizzami boljšim od italijanskih, kmalu znašla tudi v reportaži na straneh Jane. S tistim sem si izkopala grob. Pek v pizzeriji je namreč kmalu uvidel mojo zaslugo. Pizze, ki so jih po tistem postavljali predme, so ječale pod velikanskimi plastmi sira in šunke. Bile so resda velikodušne in zahvalne, a zato zanič.

• Bernarda Jeklin