Partizanski film — jugo darilo evropopu

John Milius je leta 1984 sklenil da bo posnel partizanski film. Predstavljajte si da Ameriko napadejo komunisti. Ne le da jo napadejo, ampak jo tudi okupirajo. Nič ni več tako, kot je bilo. Začne se Rdeča zora (Red Dawn). Teror, indoktrinacija, enoumje. Konec svobode. Ameriko zgazi okupatorski škorenj. Vse, ki se upirajo, zbašejo v koncentracijske lagerje. Toda vrli mladinci se uprejo, ustanovijo odporniško gibanje in gredo v hosto, kjer potem z drznimi gverilskimi akcijami pokažejo kaj so to pogum, ideali, solidarnost, nesebična ljubezen do domovine, narodno-osvobodilni boj in vzvišenost žrtve. Neka hudo ranjena mladinka, ki po partizanski akciji noče pasti v kremlje komunistični zalegi, ne more pa zbežati ali pa se kam skriti, naredi celo samomor — z bombo! Žive me ne boste dobili! Naj živi odporniško gibanje! Vsi so pripravljeni umreti za domovino. Vsi so pripravljeni umreti drug za drugega.

Rdeča zora je paranoična, toda ven in ven fascinantna, predvsem kakopak zato, ker zgleda kot pravi partizanski film. Ko jo vidite, si rečete: oh, zdi se, kot da je Milius med snemanjem z enim očesom gledal stare jugoslovanske partizanske filme. A to ni le fantom, ampak fakt: Milius si je pred snemanjem menda res ogledal stare jugoslovanske partizanske filme. Ne le z enim, ampak z obema očesoma. In to ne katerekoli jugoslovanske partizanske filme, ampak natanko partizanske vesterne kultnega bosanskega režiserja Hajrudina Krvavca. Filmi Diverzanti, Most in Valter brani Sarajevo, posneti v zlatem in najboljšem obdobju filmske zgodovine, ob koncu 1960ih in na začetku 1970ih, so bili “drugačni” partizanski filmi.

Diverzanti (1967.). Partizanski koloni, ki skuša na varno spraviti ranjence, ne dajo miru nemška letala, zato partizani aktivirajo gverilsko skupino, katere cilj je da vrže v zrak letališče, s katerega vzletajo nemška letala. (Mimogrede, leta 1979 je za nekako protiutež posnel Partizansko eskadrilo, film o formiranju prve partizanske letalske eskadrile).

Most (1969.). Nemci se leta 1944 umikajo iz Grčije. Skupina partizanskih diverzantov mora zrušiti most in tako Nemcem preprečiti umik prek Jugoslavije. Kam nastaviti dinamit, ve kakopak najbolje človek ki je ta kanjonski most zgradil.

Valter brani Sarajevo (1972.). Nemci se leta 1944 umikajo iz Grčije. Partizani na čelu s skrivnostnim Valterjem morajo tokrat blokirati Nemce in uničiti najbolj vitalna skladišča bencina, ki so stala v Sarajevu.

Krvavčevi vesterni so bili res drugačni tako od psiholoških partizanskih dram kot vojnih epopej in fresk, kakršne so bile Kozara, Bitka na Neretvi in Sutjeska. Krvavčevi partizanski vesterni so bili pop reinkarnacije II. svetovne vojne, v katerih je bil prostor le za zelo hitre misli, za zelo hitre stavke, za zelo hitre emocije, za zelo hitre drame, za zelo hitre ritme, za zelo hitre akcije, za napetost, za mitizacije, za spektakel, za dimenzije, za jasne, neposredne, stripovske, supermanske like, za podaljšane patetike in neskončne heroike. Krvavcu je bil pomembnejši žanr kot podatki o II. svetovni vojni. To so bili čisti misijski akcionerji — dovolj romantični, atraktivni, spektakularni, dinamični in avanturistični, da so bili efektni in zelo popularni. Brez metaforičnih pretenzij in socialnih ambicij, brez teženja z vizijami, humanizmom in revolucijo, brez analiz in filozofiranj. In ja, bili so histerični, stripovski, fluidni, peripatetični, irealni, absurdni in ekonomični kot sočasni špageti vesterni. Namesto Clinta Eastwooda je vskočil supermanski Bata Živojinović, ki je bil arhetipski lider in ki je vedno sam pobil po 100 Nemcev. Ljubiša Samardžić je bil nekaj takega kot arhetipski podajalec, Relja Bašić pa arhetipski izdajalec (običajno dvojni agent). Vojna je bila v teh filmih tako sredstvo kot cilj: ne znamo si namreč predstavljati, kaj bi ti tipi počeli v miru?

To so bili namreč tipi, ki ne znajo živeti brez vojne. Miliusovi junaki so bili vedno iz natanko tega testa (Dillinger, Lev in veter, Conan, Flight of the Intruder, Slovo kralju ipd.). Rojeni za vojno — čas vojne je za njih čas mladosti. Če smo cinični, lahko v Rdeči zori odčitamo paranoičen podton: kaj bo to izurjeno, naspidirano, adrenalinsko mladinsko odporniško gibanje počelo, ko bo komunističnega okupatorja pregnalo? Odgovor je lahko le ciničen: postali bodo uradno, režimsko orodje za obračunavanje s politično opozicijo. Ob gledanju naspidiranih, adrenalinskih filmov Hajrudina Krvavca, znanega po vzdevku Šiba, vam kapne isto vprašanje: kaj bo Batko počel brez vojne? Kaj bo Batko počel, ko bo vojne konec? Cinično rečeno: poskrbel bo, da vojne ne bo nikoli konec. In še naprej bo branil Sarajevo.

No, Krvavčevim partizanaricam moramo priznati da so v 1960ih vzele nase dediščino vesterna, ter da so ob špageti vesternih in Peckinpahovi šoli ostali zadnji okop vitalnega vesterna sploh. Bata Živojinović je bil videti kot zadnji veliki in obenem najbolj fanatični varuh vesterna. Ironično, vedno je uničil prav tisto, kar je najbolj ogrožalo ekologijo in landscape vesterna: v Diverzantih letališče (le kaj naj počnejo v vesternu letala?), v Mostu pa orjaški most, ki spenja dva bregova kanjona (ste kdaj videli kak most v kanjonih Monument Valley?), medtem ko je v filmu Valter brani Sarajevo preprečil operacijo, s katero bi se Nemci vrnili nazaj v Nemčijo in mu tako pobegnili iz filma (le kakšen je vestern, v katerem ostane revolveraš brez nasprotnikov?).

Valter brani Sarajevo = Valter brani vestern. V filmu Valter brani Sarajevo je Bata Živojinović pobil toliko Nemcev, da so morali mnogi statisti umreti po večkrat: in to le zato, ker so mu hoteli pobegniti. Bi jih pobil, če bi ostali? Zanesljivo ne. Ali pa vsaj ne vseh. Ker so Nemci bežali, niso imeli časa misliti na represalije, na vendetto, na talce, na 100 za enega: če bi imeli čas misliti tudi na to, potem bi za vse tiste Nemce, ki jih je Batko sklatil v Sarajevu, padel tudi prenekateri Slovenec, hej, morda celo kak Nemec. In če bi Nemci ostali v Sarajevu, bi ves čas mislili predvsem na to: Batko pa si je rekel, ha, kdor beži, ne strelja talcev, in zmagal. Sploh pa so bili Nemci tako obsedeni s fantomskim Valterjem, nekako kombinacijo Alana Ladda iz vesterna Shane in Leonejevega Clinta Eastwooda, da za talce niso imeli časa.

Ko so film Valter brani Sarajevo prikazali na Kitajskem, je zrušil vse rekorde gledanosti, morda pa je bil sploh prvi vestern ki so ga Kitajci videli. Če bi jim tedaj pokazali Sturgesovih Sedem veličastnih, bi si jih zanesljivo ogledalo manj ljudi: navsezadnje, Batko jih je pobil več. In če bi hotel iti Krvavac tedaj do konca, potem bi moral film postaviti tako, da bi bil Valter bivši revolveraš, ki se je z divjega zahoda priklatil med mehiške revolucionarje in jim zdaj kot najeta roka pomaga v boju proti okupatorskemu trinogu. Toda tako kot smo si težko predstavljali, da bi si Batko boj za pravično stvar zaračunal, smo si težko, morda še težje, predstavljali da bi se na ruski fronti nenadoma znašla sedmerica veličastnih revolverašev — na konjih, s klobuki, z ostrogami in s po dvema pištolama.

In ker smo si to težko, zelo, zelo težko predstavljali, bi to tedaj zelo, zelo, zelo radi gledali: toda tega koraka — sedem revolverašev se znajde na Neretvi, na Kozari, na Sutjeski, na Zelengori, v Užicah, v Dražgošah, možnosti je neskončno — naše partizanarice niso nikoli storile. In vendar: v Baletičevem partizanskem vesternu Balkan ekspres, ki premore vse, od vlaka do ropa, si skuša Bata Živojinović s skupino prevarantov prigoljufati bližnjico skozi II. svetovno vojno: vojni se sicer na vse mogoče in nemogoče načine izogiba, toda iz vojne hoče potegniti profit. Specifično, iz II. svetovne vojne skuša narediti svoje malo podjetje — podobno kot vojaki v filmu Kelly’s Heroes (1970.).

Toda še bolj so na vesterne spominjali Ešalon Doktora M (1955.), Kapetan Leši (1960.) in Obračun (1962.), ki jih je režiral Žika Mitrović. Prvi se je dogajal med II. svetovno vojno, drugi in tretji sta se dogajala takoj po njej, vsi trije pa so bili postavljeni na Kosovo, med skale in kanjone, v katerih se balisti, albanski nacionalisti-kolaboracionisti, spektakularno spopadajo s partizani, ki jih v prvem filmu vodi Doktor M (Marijan Lovrić), v drugem in tretjem pa kapetan Leši (Aleksandar Gavrić). Vsi trije filmi so bili tekoči, napeti, neposredni, preprosti, nepretenciozni akcijski vesterni, polni obračunov, pretepov, pregonov, konjskih dirk in osvajanj kosovske divjine. No, bolj kot Mitrovićeva Operacija Beograd (1968.) je bil kot nadaljevanje teh filmov videti Vuk sa Prokletija (1968.), ki ga je režiral Miomir Stamenković in v katerem Ljuba Tadić od nasprotnika ni bil več le pogumnejši, kot je bil to običaj, ampak tudi superiornejši. Situacije in akcije si je — tako kot John Wayne v Fordovih vesternih — izbiral sam, Prokletije so bile Monument Valley, tamkajšnji kanjoni pa le poligon za iskrega Volka in njegovo neustrašno konjenico.

Z Bombaši (1973., Predrag Golubović), Otpisanimi (1974., Aleksandar Đorđević) in Povratkom otpisanih (1976., Đorđević) se je partizanski vestern reduciral na misijsko akcijo, v kateri pa je itak vedno stanoval. Partizani so pač vedno romali na dramatične misije: skladišče bencina v Postojnski jami (Jedini izlaz, 1958., Vicko Raspor, Aleksandar Petrović), celjski zapor Pisker (Akcija, 1960., Jane Kavčič), bolnišnica (Pesma, 1961., Radoš Novaković), vlak (Oklopni voz, 1962., Oto Deneš), atentat na lager-firerja (Bomba u 10 i 10, Časlav Damjanović), transport (Rekvijem, 1970., Damjanović; Okovani šoferi, 1975., Vladimir Pavlović), sol (So, 1973., Gojko Šipovac), obramba Ljubinega groba (Vrhovi zelengore, 1976., Zdravko Velimirović), železniška proga (Dvoboj za južnu prugu, 1978., Velimirović). Partizanski filmi so bili žanr zase, darilo Evropi, zato so se pravil vedno držali.

Partizani so tako junaški, čudežni, karizmatični in fascinantni, da vsi navijajo za njih, celo Nemci. Okej, Nemci jih sicer pobijajo in mučijo, toda iz občudovanja (Bitka na Neretvi, 1969., Veljko Bulajić). Partizani so tako hipnotični, da se jim hočejo priključiti vsi razredi, vsi spoli, vsi poklici, vsi psihološki profili — nemška bolničarka (Poslednji most, 1954., Helmut Kautner), pacifisti, nevtralci, kmetje, ki ne vedo in ki niti nočejo vedeti, za kaj gre (Njih dvojica, 1955., Žorž Skrigin), italijanski vojaki (Tuđa zemlja, 1957., Jože Gale), profesor, ki se noče opredeliti (Osma vrata, 1959., Nikola Tanhofer), nuna (Opatica i komesar, 1968., Gojko Šipovac), balerina (Zastava, 1949., Branko Marjanović), povsem neprilagodljivi in nezaupljivi vaški trmoglavec Nikoletina Bursać (1964., Branko Bauer) in celo scela primitivni, zahojeni, degenerirani, psihopatski, gnusni, gozdni klavec (Čovek iz hrastove šume, 1964., Mića Popović), ki mu do spreobrnitve pomaga ljubezen do seksi partizanke.

Partizani in partizanke so seksi, afrodiziak na dveh nogah, o čemer bi vedela veliko povedati ona nuna, ki se zaljubi v polit-komisarja (Opatica i komesar), kakor tudi študentka, ki se v Opsadi (1956., Branko Marjanović) zaljubi v fanta — jasno, ko ugotovi, da je partizan, se tudi ona pridruži partizanom. Obratno spolno figuro imate v filmu Na svoji zemlji (1948., France Štiglic), kjer gre za seksapilom apatični Stane Sever.

Nemci imajo ogromno časa, zato z ujetniki ne ravnajo po ženevski konvenciji. Ujetnike na dolgo in široko mučijo, jih na vse mogoče epske načine streljajo ali pa jim ponujajo svobodo v zameno za ovajanje in sodelovanje v boju proti partizanom (Crveni cvet, 1950., Gustav Gavrin). Nekatere silijo v čiščenje minskih polj (Kampo Mamula, 1959., Aleksandar Sekulović) ali pa v demontažo bomb, ki v kaki hiši niso eksplodirale (Pet minut raja, 1959., Igor Pretnar). V Ogradi (1961., Armand Gatti) lager-firer, ki se zelo rad igra, v isto celico zapre Žida in komunista ter jima reče, da bo zjutraj osvobodil tistega, ki bo ubil drugega — če bosta zjutraj oba živa, bo kakopak oba ubil. No, v Hranjeniku (1970., Vatroslav Mimica) gre internirancem kapo nacističnega lagerja tako na živce, da skujejo mega plan — ker dobijo zelo malo hrane in ker so čisto obnemogli, vso hrano dajejo enemu, ki naj bi tako ojačal, da bo lahko ubil sadističnega kapota. V Očetu, prvi epizodi omnibusa Vrtlog (1964., Krvavac, Šipovac), Nemci v neki vasi zberejo talce in Lojze Potokar jih prosi, da naj prizanesejo njegovima sinovoma. Nemci rečejo, okej, enega ti damo, toda sam izberi, katerega (zelo podobno alternativo dajo Nemci Meryl Streep v Sofijini odločitvi). Starec na igro ne pristane in se iz obupa priključi koloni, ki jo peljejo na streljanje, toda Nemci ga pustijo živega. A po drugi strani, tudi partizani se vedno ne držijo ženevske konvencije: v filmu Desant na Drvar (Fadil Hadžić, 1963.) na nemške padalce streljajo, ko so ti še v zraku.

Partizani bi zlahka in na hitro dobili vojno, če ne bi bilo toliko izdajalcev. Partizane, ilegalce, odporniško gibanje vedno nekdo izda (Potraga, 1956., Skrigin; Naši se putovi razilaze, 1957., Šime Šimatović). Partizani ne počnejo drugega, kot da iščejo izdajalca (Vetar je stao pred zoru, 1959., Radoš Novaković). Če ne gre drugače, v izdajalčeve pasti padajo toliko časa, da celo samemu izdajalcu popusti zanos in koncentracija (Peta zaseda, 1968., France Kosmač). In seveda, tudi če jih nihče ne izda, se jim zdi, da jih je nekdo izdal (Glineni golub, 1966., Toma Janić).

Partizanske izvidnike in skavte vedno prestrežejo in zajamejo Nemci. Oh, recimo: Na svoji zemlji, Vučja noć (1955., Štiglic). Kar kakopak ne govori o tem, da so Nemci poznali teren bolje kot domačini, ampak da je bilo Nemcev mnogokrat več kot partizanov, tako da so zlahka formirali svoje najhujše orožje — obroč.

Največja zgodba so ranjenci, ki jih je treba rešiti za vsako ceno, pa četudi pri tem padejo vsi partizani. V Opsadi ranjenci ležijo v kleti in halucinirajo, v Baladi o trobenti in oblaku (1961., Štiglic) ležijo v kraški jami (in halucinirajo), v Pogledu u zjenicu sunca (1966., Bulajić) tavajo s tifusom (in halucinirajo). V filmu Poslednji most se za njih žrtvuje nemška bolničarka Helga, v filmu Med strahom in dolžnostjo (1975., Vojko Duletić) kmečki zakonski par s takim užitkom skriva ranjenca, da ju ne moti, če njo, Marjeto Gregorač, potem posilijo vse vojske, ki pridejo mimo, v filmu Koraci kroz magle (1967., Skrigin) se skušajo ranjenci prebiti skozi nemški obroč, ki jih vse bolj stiska, zato ni nič čudnega, če so v mnogih filmih glavno vlogo odigrali — in vojno dobili! — zdravniki (Bila sam jača, 1953., Gustav Gavrin; Trenutki odločitve, 1955., František Čap; Doktor Mladen, 1975., Midhat Mutapčić), če v Signalih nad gradom (1960., Žika Mitrović) in Pesmi partizani napadejo bolnišnico in če se je skušalo v filmu Devetnaest djevojaka i jedan mornar (1971., Milutin Kosovac) iz obroča prebiti 19 bolničark (in Serge Gainsbourg). V filmu Kroz granje nebo (1958., Stole Janković) skuša komandant v času pete nemške ofenzive ranjence prepeljati na svobodno ozemlje, toda pot v svobodo je ranjence — podobno kot kavboje, bandite, roparje in revolveraše v vesternih — vedno vodila prek reke, običajno prek Neretve: v filmu Partizanske priče (1960., Stole Janković) pomaga ranjencu čez Neretvo punca, Bitka na Neretvi je bila itak “bitka za ranjence”, v Vrtlogu oče čez reko fura svojega ranjenega sina, v Trenutkih odločitve pa čez reko furajo doktorja, Staneta Severja.

Partizan vedno pade le korak pred svobodo. Specifično, ubijejo ga tik pred izhodom iz okupiranega mesta (Bila sam jača, 1953., Gustav Gavrin), bolničarko ustrelijo ravno na zadnjem mostu (Poslednji most), inženirja, ki zbeži iz lagerja, ubijejo tik pred gozdom, ki bi ga skril in odpeljal v svobodo (Ne okreći se, sine, 1956., Branko Bauer), neodločneža šicnejo na vratih stanovanja (Veliki i mali, 1957., Vladimir Pogačić), makedonske talce ustrelijo tik pred koncem vojne (Do pobede i dalje, 1966., Žika Mitrović), brhko Jagodo ubijejo, ko se ravno nauči brati in ko se ravno zaljubi (Živjeće ovaj narod, 1947., Nikola Popović), interniranci umrejo ravno zadnji dan vojne, ko v zrak zletijo z nemškim transportom vred (Crne ptice, 1967., Eduard Galić).

Hrabre partizane najraje pokončajo kar sami partizani. To storijo bodisi zato, ker je partizan preveč hraber in zaradi kreativno- strateških nesoglasij noče zapustiti bojnega položaja (Daleko je sunce, 1953., Novaković), zato, ker se jim zdi, da je petokolonaš, pa čeprav ni (Tri, 1965., Aleksandar Petrović; Peta zaseda), ali pa zato, ker je pri temperaturi 30º pod nulo ukradel rdeč šal (Partizanske priče). Če ni drugače, partizana šicnejo po vojni, bodisi pomotoma (Zaseda, 1969., Pavlović) ali pa zaradi neprilagojenosti (Delije, 1968., Mića Popović). Ja, partizani so bili že med vojno tako obsedeni z notranjim sovražnikom, da Nemcem sploh ni ostalo veliko dela. V filmu Pad Italije (Lordan Zafranović, 1981.) partizan likvidira partizanskega komandanta, ki je mimogrede tudi njegov brat. V filmu Vuk s Prokletija oče likvidira svojega kolaboracionističnega sina, pa čeprav se ve, da je bil le žrtev prevare in propagande. Toda sčasoma je začel notranji sovražnik tudi misliti. V filmu Izdajnik (Kokan Rakonjac, 1964.) ilegalec Danilo Stojković kar sam pobije vse tiste, ki jih je izdal Nemcem. Da bi ja imeli Nemci manj dela.

Otroci so vedno na pravi, partizanski strani. Bežijo iz zaporov, hočejo v partizane, skrivajo ilegalce in ranjene partizane, rešujejo ladje, jebejo Šicerja, organizirajo odporniško gibanje in rušijo III. rajh (Dolina miru, 1956. Štiglic; Ne joči, Peter, 1964., Štiglic; Veliki i mali; Nevidni bataljon, 1967., Jane Kavčič; Dečak Mita, 1951., Novaković; Sretni umiru dvaput, 1966., Šipovac; Mirko i Slavko, 1973., Tori Janković; Kapetan Mikula Mali, 1974., Obrad Gluščević; Zimovanje u Jakobsfeldu, 1975., Bauer; Salaš u Malom Ritu, 1976., Bauer; Boško Buha, 1978., Bauer). V filmu Opasni put (1963., Mate Relja) gre deček iz šlezijskega lagerja v Slovenijo po jabolka, ki si jih zaželi Milica.

Ko hočejo Nemci usmrtiti kako osebo ali pa skupino ljudi, se vedno takoj javijo še drugi, ki hočejo prav tako umreti. To se je začelo že v Baški grapi (Na svoji zemlji), kjer se na smrt obsojeni, bosonogi mami na zadnjem sprehodu pridružijo mnogi drugi bosonožci, nadaljevalo v Kragujevcu (Prozvan je i V3, 1962., Milenko Štrbac), kjer se mnogi pridružijo gimnazijcem, ki jih čaka zelena milja, in končalo na zagrebškem (Akcija stadion, 1977., Dušan Vukotić), kjer se Židom in Srbom na zadnjem plesu priključi množica mladih Hrvatov. Partizani komaj čakajo, da umrejo. Če ne gre drugače, naredijo samomor, kot dekle, ki jo skušajo Nemci rekrutirati za agentko (Naši se putovi razilaze), kot partizanski simpatizer (Sudbine, Predrag Golubović, 1978.), ki si okrog vratu zaveće vrv in konja požene v dir, ali pa kot mornariška častnika, ki se vržeta v zrak z ladjo vred, da ne bi padla v nemške roke (Plamen nad Jadranom, 1969., Alexandre Astruc, Stjepan Čikeš).

Druga svetovna vojna je bila transvestitski show. Prednost uniforme je v tem, da vojaka takoj prepoznamo. Tudi sovražnikovega. Hiba uniforme pa je v tem, da se vanjo lahko obleče vsakdo. Tudi sovražnik. Partizani so bili anticipatorji profesorja Baltazarja in detektiva Fletcha. V filmu Signali nad gradom se partizani oblečejo v ustaške uniforme in iz bolnišnice rešijo sodruge, v Konjuh planinom (Hadžić, 1966.) se spet oblečejo v ustaške uniforme in tako lažje prebegnejo nazaj v gozd, v filmu U gori raste zelen bor (Antun Vrdoljak, 1971.) si znova nataknejo ustaške uniforme, vkorakajo v trdnjavo Grabovec in pobijejo ustaše, medtem ko v filmu Abeceda straha (1961., Hadžić) ustaše zgazi skojevka, preoblečena v služkinjo. V filmu Noći i jutra (Pjer Majhrovski) se partizani preoblečejo v Nemce in osvobodijo skupino sodrugov. V filmu Valter brani Sarajevo se oblečejo v Nemce in osvobodijo Sarajevo. V filmu Povratak otpisanih pa se oblečejo v uniforme srbskih kvislingov in tako vkorakajo v Beograd. Maskiranje, češ, ne glejte me, to nisem jaz, je bilo najmočnejše in najbolj slavno partizansko orožje. Znali pa so biti tudi bolj banalni. V filmu Ne joči, Peter se partizan preobleče v natakarja in razoroži esesovca. V filmu Bila sam jača se ilegalka maskira v hišno pomočnico. Toda tudi četniki so imeli zanimive trenutke: v filmu Praznik (Đorđe Kadijević, 1967.) dva ujeta srbska kvislinga oblečejo v ameriške uniforme, ju razmesarijo in potem dostavijo Nemcem v preiskavo, češ poglejte, kako to počnejo partizani.

Partizanske kolone so vedno rekordno dolge. Vreme je vedno katastrofalno slabo. Izmenjave ujetnikov potekajo na mostovih. Za partizani vedno ostanejo grafiti á la “Vrnili se bomo” (Užička republika, 1974., Žika Mitrović).

Otrok se vedno rodi ravno sredi bitke. Recimo: Na svoji zemlji, Sam (1959., Pogačić), Hajka (1977., Pavlović).

Partizani so partizani. Pomeni, da so fantomski. V filmu Saša (1962., Radenko Ostojić) v nekem mestu vsak dan najdejo mrtvega Nemca, na njem pa zaporedno številko in podpis avtorja — “Saša”. A kdo je skrivnostni Saša, serijski morilec nemških vojakov? Na koncu se izkaže, da je “Saša” celo mesto. In kdo je Valter, ki brani Sarajevo? Valter = Sarajevo. Sporočilo je na dlani: Sarajevo je I. svetovno vojno začelo, II. svetovno vojno pa končalo. V filmu Major Bauk (1951., Nikola Popović) je partizanski komandant Bauk že zdavnaj mrtev, a še vedno zmaguje. Vsi se obnašajo tako, kot da je še vedno živ. Njegova legenda je tako močna, da je neuničljiv. Kot Tito.

Če naj pač verjamemo mitu, da je med bitko na Sutjeski — ali pa med bitko na Neretvi — v resnici umrl in da so ga potem zamenjali z drugim, “lažnim” Titom.

  • Marcel Štefančič Jr.